Mediantrop

object349757056

Mediantrop broj 13

Stoletje slovenskega stripa

Iztok SitarIztok SitarStrip, ta pankrt popularne kulture brez čistokrvnega rodovnika, križanec med likovno umetnostjo in književnostjo (ki je kasneje vedno hodil po tankem robu med umetnostjo in kičem, čeprav je večkrat po vseh štirih brodil po njemu) je luč sveta ugledal 5. maja 1895 v Pullitzerjevemu New York Worldu[1] v obliki rumenega dečka v risani zgodbi z naslovom At the Circus in Hogans Alley. Ker novorojenček še ni znal govoriti v oblačku, ga je srečni očka Richard Felton Outcoult (1863 – 1928) oblekel v do tal segajočo rumeno spalno srajco (po kateri je kasneje dobil tudi ime Yellow Kid), ki je bila kot nalašč zato, da je lahko nanjo pisal svoje duhovite socialno in družbeno kritične komentarje, ki pa so kaj kmalu zvodeneli in se spremenili v bolj ali manj zabavne dialoge ter s tem zapečatili vlogo stripa kot izključno lahkega zabavnega čtiva za široke množice.

Pri Yellow Kidu je vsekakor treba omeniti tudi velik vpliv nemškega pesnika, humorista in ilustratorja Wilhelma Buscha (1832 – 1908), ki je trideset let prej na stari celini v časopisu Fligenden Blatter objavil slikanico o dveh neugnanih mulcih Max und Moritz[2], ki je imela že vse prvine stripa (zaporedje slik, ki tvorijo zgodbo in stalnega junaka) razen teksta v oblačkih (ta je bil napisan pod sliko) in ki je neposredno vplivala tudi na razvoj stripa v Jugoslaviji s stripovskima junakoma Maksom in Maksićem Sergeja Mironoviča Golovčenka (1898 – 1937), ruskega emigranta, živečega v Zagrebu. Po oktobrski revoluciji je namreč veliko ruskih intelektualcev in umetnikov v strahu pred Marxovo pošastjo komunizma prebegnilo v takratno Jugoslavijo, največ v Beograd med pravoslavne brate, peščica pa se je razpršila tudi po drugih mestih kraljevine. Tako je leta 1924 po krajšem postanku v Ljubljani v Zagreb prišel mladi Sergej Mironovič, se vpisal na likovno akademijo in spotoma risal še karikature za humoristični list Koprive. Že naslednje leto je pod neposrednim Buschevim vplivom narisal prvo tablo Maksa in Maksića, ki jih je kontinuirano risal do leta 1934. Vsaka tabla je bila razdeljena na šest slik, pod katerimi je bil dvovrstični tekst v verzih, kar je postal standardni model stripovskih slikanic, ki so se ga držali tudi drugi jugoslovanski avtorji (poleg Mironoviča so Maksa in Maksića risali tudi Andrija Maurović, Petar Papp, Slavko Vereš, Božidar Zadro in naš Filip Vučnik[3]). Pravi stripovski boom pa je leta 1935 sprožila beograjska Politika z objavo šestih pasic časopisnega ameriškega stripa Detektiv X – 9 Alexa Raymonda, s katerim je strip pri nas dokončno postal del popularne kulture in hkrati nepogrešljiv del časopisov[4].

Milko Bambič - Bu-ci-buMilko Bambič - Bu-ci-buBuscheva, predvsem pa Mironovičeva navihana paglavca pa sta neposredno vplivala tudi na prvi slovenski strip Zamorček Bu-ci-bu Milka Bambiča (1905 – 1991), ki se je premierno predstavil bralcem tržaškega mesečnika Naš glas v septembru leta 1927. Podobno kot Maks in Maksić je tudi Zamorček Bu-ci-bu sestavljen iz šestih slik, pod katerimi je besedilo v verzih, hkrati pa se v posameznih sličicah že pojavijo govorni oblački, ki sicer nimajo neposrednega vpliva na potek zgodbe, vendar pa so ključnega pomena za razumevanje Bu-ci-buja kot prvega slovenskega stripa. Čeprav je bil objavljen v rubriki Kotiček za otroke, je bil strip družbeno politična satira na fašistično ureditev v takratni Italiji, ki ji je z rapalsko pogodbo po prvi svetovni vojni pripadel tudi Trst in dobršen del zahodne Slovenije. Strip pripoveduje o zamorskemu kralju, ki je s svojo aroganco in netoleranco popeljal svoj zamorski rod v propad. Paranoični fašisti so v tem stripu videli alegorijo na Mussolinija in fašizem ter po četrtem nadaljevanju[5]  strip prepovedali, svobodomiselnega Bambiča pa izgnali v Jugoslavijo, kjer se je posvetil predvsem grafičnemu oblikovanju, ilustracijam in karikaturam. Po osvoboditvi se je preselil nazaj v Trst, kjer je sodeloval v okrajnem narodnoosvobodilnem odboru, risal propagandne plakate in karikature ter ilustriral slovenske šolske učbenike. K stripu se je vrnil šele leta 1957, ko je v tržaškem Galebu objavil živalsko bajko Zajčev polet na Luno.

Hinko Smrekar - Izredno zanimiv primer elefantiazeHinko Smrekar - Izredno zanimiv primer elefantiazeMilko Bambič pa ni bil prvi, ki je uporabljal oblačke v svojih ilustracijah, že leta 1919 je Hinko Smrekar (1883 – 1942) izdal pri Umetniški propagandi bogato ilustrirano knjižico na 24 straneh Črnovojnik, v kateri na satiričen in hudomušen način opisuje svoje vojaške zgode in nezgode, od vpoklica v vojsko do pristanka v norišnici in jetnišnici v letih 1915/16. Smrekar je bil izjemen risarski virtuoz, odlično je obvladal anatomijo, bil je sijajen portretist in karikaturist, imel pa je tudi izrazit, že prav stripovski smisel za kompozicijo, ki je še posebno viden v enostranskih slikovnih šalah v večih slikah Senzacionalna odkritja o slovenski iredenti (1913), Zabava in Izredno zanimiv primer elefantiaze (1914). Posebno zanimiva je Zabava z izjemnim kadriranjem, kjer Smrekar prvič v slovenskem stripu uporabi različne kote kamere in s tem poveča dinamiko risbe, kar so začeli Američani masovno uporabljati šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pri superherojskih stripih.

S stripom se je spogledoval tudi češki emigrant Jože Beranek (1913 – 1945), med vojno domobranski propagandist, ki je leta 1943 v Slovencu objavil priredbo Sienkiewiczevega romana Quo vadis (pod velikim vplivom Hala Fosterja in njegovega Princa Valianta ), ki pa navkljub dokaj solidni realistični risbi ni presegel okvirjev rotmanovskih slikanic, ki so bile zelo popularne v slovenskih časopisih med obema vojnama. Ime so dobile po Smrekarjevem sodobniku, nizozemskem ilustratorju G.(erritu) Th.(eodooru) Rotmanu (1893 – 1943), ki je leta 1924 debitiral v socialističnem časopisu Voorwats z mišjo zgodbo Vrtismrček in Šilinoska. Pri nas so se njegove slikanice pojavile leta 1927 v liberalnem dnevniku Jutro, kjer so vsak dan izhajale s po eno sličico (redkeje dvema ali več) in krajšim tekstom pod njo. Do začetka vojne je izšlo preko trideset zgodb (vsaka je imela od 50 do 150 sličic) in čeprav so se v tistem času v slovenskem časopisju pojavili že Disneyjevi in drugi ameriški stripi[6], se niso mogli kosati s popularnostjo Gospoda Kozamurnika in ostalih Rotmanovih junakov[7]. Omeniti velja še Finžgarjevo adaptacijo romana Pod svobodnim soncem ruskega emigranta Sergeja Solovjeva (1901 – 1975), enega najboljših srbskih striparjev nasploh, ki je bila prvotno objavljena leta 1940 v beograjski reviji Mikijevo carstvo, že istega leta pa je strip (brez originalnih govornih oblačkov) začel v nadaljevanjih izhajati tudi v Slovencu. 

Saša Dobrilo - Mačji gradSaša Dobrilo - Mačji gradSmrekar in Bambič sta bila umetnika pred svojim časom, s pojavom Saša Dobrila v času okupacije ter Maksa Toboljeviča, Marjana Amaliettija in Mikija Mustra po osvoboditvi pa že lahko govorimo o prvi generaciji slovenskih striparjev. Saša Dobrila (1922 – 1992) je konec leta 1941 v Družinskem tedniku objavil staro istrsko pravljico Mačji grad [8]  pod opaznim vplivom Disneyjeve Sneguljčice, ki je par let prej polnila jugoslovanske in slovenske kinematografe. Strip, ki kontinuirano uporablja govorne oblačke, je narisan v polrealističnem slogu z rahlo karikiranimi liki, standardnim kadriranjem, tekočo zgodbo in solidnimi dialogi, kar je odlika tudi ostalih stripov, ki so izšli v naslednjih letih, Prigode porednega Mihca (1942), Mihčeve sanje (1943) in Mali Muk (1944). Po osvoboditvi je najprej risal plakate in delal kot propagandist pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu (med drugim je ilustriral tudi prvo povojno slovensko čitanko), potem pa je nadaljeval študij arhitekture v Pragi, ki ga je moral zaradi resolucije Informbiroja predčasno prekiniti. Za praški list Naprej je leta 1947 narisal prvi realistični barvni strip Pim in Red [9],  hkrati pa se je navduševal tudi nad animacijo in lutkarstvom in po vrnitvi v Ljubljano je postal eden od pionirjev lutkovnega filma pri nas. Seveda je ves čas risal tudi stripe, tako je v šestdesetih letih v Dnevniku objavil stripe Argonavti (1963) in Beli panter (1964) ter kronal svojo stripovsko pot v Zvitorepcu s Sadom maščevanja (1969), trilerjem iz obdobja rimske Emone, po mnenju kritikov njegovim najboljšim delom.

Čeprav je bil po osvoboditvi strip kot produkt ameriškega imperializma dobesedno izbrisan in si je pridobil ponovno domovinsko pravico šele po Informbiroju v začetku petdesetih let, pa se mu je prva leta po vojni uspelo pretihotapiti v časopise v obliki karikiranega smešenja kapitalizma; tako je Pavliha (1945 – 1990) januarja leta 1947 objavil sijajen satiričen strip Pustolovščine Harrya Dolarja in Winstona Šterlinga v letu 1946 Maksa Toboljeviča Akima (1922), ki v pravem smrekarjevskem duhu razgalja dvoličnost angloameriške politike. Strip se v naslednjih številkah v tako razkošnem enostranskem formatu ni več pojavil, ampak so ga do julija 1947 nadomestile posamezne pasice, potem pa je bil ukinjen. Toboljevič se je kasneje v taki obliki s stripom ni več ukvarjal, ampak se je posvetil predvsem karikaturi, čeprav je pri svoji značilni risbi pogosto uporabljal tudi stripovske oblačke. V Pavlihu je začel svojo stripovsko pot tudi Marjan Amalietti (1923 – 1988), nedvomno najbolj originalen in samosvoj risar prve generacije. Decembra 1950 se je prvič pojavil z geg stripom Gregor Tisiglavca[10], tipičnim predstavnikom malega človeka s povsem vsakdanjimi skrbmi, ki jih je vedno reševal z veliko dozo humorja, včasih pa je posegel tudi na spolzka tla politike z blago kritiko socialističnega družbenega sistema, zato je bil med bralci zelo priljubljen in ni čudno, da je izhajal celo desetletje (1950 – 1960). Leta 1971 je Amalietti v Zvitorepcu objavil adaptacijo Lindgrenine pegaste razposajenke Pike Nogavičke, v kateri je že našel svoj prepoznavni stil, pa tudi ljubezen do risanja dekliških in ženskih likov, ki so poleg kasnejših stripov v Pilu, omeniti velja vsaj razkošno pobarvano (Amalietti je bil namreč tudi izvrsten kolorist in prava škoda je, ker so vsi njegovi albumi izšli le v črnobeli obliki[11] ) Omaro tete Mete (1983), v katerih je najstnike upodabljal (tudi) kot spolna bitja, prišli res do polnega izraza predvsem v feministični mojstrovini albumskega obsega Pet očeva Neninog deteta (1989), v kateri dve posiljeni dekleti, Nena in Mara, vzameta pravico dobesedno v svoje roke in kastrirata vseh pet posiljevalcev, potencialnih očetov Neninega otroka. Za ta strip je (posthumno) dobil tudi Poletovo nagrado za najboljši strip, ki velja za najpomembnejšo stripovsko nagrado v bivši Jugoslaviji.

Miki Muster - ZvitorepecMiki Muster - ZvitorepecLeta 1952 je začel izhajati zabavni tednik PPP, Poletove podobe in povesti[12], ki je v slovenski stripovski mikrouniverzum izstrelil Mikija Mustra (1925) v podobi Zvitorepca, Trdonja in Lakotnika. Zanimivo je, da je rojstvu najbolj popularnega slovenskega stripa  botrovalo naključje, namreč pri Slovenskem poročevalcu so pričakovali Disneyjev strip za novi tednik PPP, ker pa ni pravočasno prispel, so naročili Mustru, ki je bil tam zaposlen kot novinar ilustrator, naj nariše podoben živalski strip, vendar z avtohtonimi slovenskimi junaki, s katerimi se bojo bralci lahko poistovetili. Tako so nastali zviti, a dobrosrčni lisjak Zvitorepec, modri, a moralistični želvak Trdonja in robati, a dobrodušni požeruh volk Lakotnik. Bralcem se je najbolj prikupil prav robustni Lakotnik, ki je čisto po kmečko ljubil ženske, jedačo in pijačo in se je skorajda v vsaki epizodi bodisi spogledoval s prsatimi lepoticami ali mastil s kranjskimi klobasami, ki jih je obilno zalival z dolenjskim cvičkom, pa naj se je zgodba odvijala v starem Rimu, Ameriki ali na Luni. Mustrovo risanje, ki je bilo v stilu dveh Waltov, Disneyja in Kellyja[13] odlikuje dinamična in filigransko natančna perorisba z uporabo rastra, ki jo je v začetku šestdesetih let zamenjal z razkošnejšim čopičem, se otresel vseh nepomembnih detajlov in se posvetil izključno figuri. Intrigantne zgodbe, polne scenarističnih obratov, tekoči in duhoviti dialogi ter brezhibna animacija likov so se bralcem tako priljubili, da je Zvitorepec v 42 epizodah izhajal polnih 21 let, pa tudi kasneje je bil večkrat ponatisnjen, s čimer je postal najbolj bran slovenski strip in hkrati del nacionalne folklore.

Zvitorepec pa ni bil edini strip, ki je debitiral v PPPju, poleg njega je v prvi številki izšla tudi stripovska adaptacija Stevensonovega romana Prigode Davida Balfourja izpod peresa akademskega slikarja Aca Mavca (1929 – 1982). To je po Dobrilovem praškem Pimu in Redu tudi prvi slovenski realistično risan strip, nastal pa je pod vidnim vplivom stripov ruskega emigranta, Beograjčana Konstantina Kuznjecova in angleških ilustracij 19 stoletja, v katerem je Mavec odsotnost oblačkov nadomestil s tekstom, ki ga je po fosterjevsko[14] vključil v okvir slike (edina napaka je preobsežen tekst, ki včasih že kar duši sliko, za kar pa ni toliko kriv sam Mavec kot scenarist Igor Šentjurc). Na Janez Vidić - Jurij KozjakJanez Vidić - Jurij Kozjakpodoben način je tudi njegov starejši kolega Janez Vidic (1923) leta 1959 narisal adaptacijo Jurčičeve povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je hkrati tudi prvi strip v Sloveniji izdan v knjižni obliki (danes bi temu rekli album). Kontrastna črnobela risba, ki jo je v kasnejših ilustracijah opustil,  in dinamične figure so glavne odlike edinega Vidičevega stripa. Za razliko od dinamičnega predhodnika pa je nadrealistični slikar Štefan Planinc (1925) v svojem realističnem partizanskem stripu Samotna kmetija, ki ga je leta 1969 narisal za Zvitorepčeve romane v stripu, večkrat preveč statičen, posebno pri akcijskih prizorih, tako da njegova Kmetija navkljub standardni uporabi govornih oblačkov bolj spominja na niz ilustracij kot na pravi strip. Veliko bolje mu je uspela slikanica Ukana, ki jo je po Svetinovem romanu za šolski Pionirski list risal kar šest sezon (1970 – 1976) in ki se je bojaželjni mulariji tako priljubila, da je kasneje izšla tudi v razkošno opremljeni debeli knjigi in postala obvezno čtivo tudi za tiste manj mlade bralce, ki se jim ni ljubilo prebijati skozi gigantsko Svetinovo epopejo.  Zadnja od četverice slikarjev, sopotnikov prve generacije, Melita Vovk - Zgodbe o ljubezniMelita Vovk - Zgodbe o ljubezniki so se v svoji karieri poskusili tudi v stripu, je hkrati tudi prva slovenska avtorica Melita Vovk (1928), ki je z enostranskimi Zgodbami o ljubezni v Cicibanu (1973/74) razbila šovinistični stereotip o stripu kot izključno moškem in mačističnem mediju. Hkrati je dobesedno razbila tudi ustaljeno stripovsko formo v utesnjenih kvadratih, tako da se je s svojimi naturalističnimi najstniškimi junaki popolnoma svobodno in že kar malce nesramno sprehajala po celotni stripovski strani  z minimalističnim eksterierjem in interierjem, obogateni  z razkošno tipografijo in nasičenimi govornimi oblački, kar je  povzročilo pravo malo revolucijo v pojmovanju stripa, ki pa je našla svoje posnemovalce šele dvajset let pozneje pri Stripburgerjevih avtorjih. Kasneje se s stripom ni več ukvarjala, ampak se je enakovredno posvetila ilustraciji, slikarstvu, scenografiji in kostumografiji.

Sta se pa s stripom toliko bolj ukvarjala karikaturista z arhitekturno izobrazbo Milan Maver (1928) in Marjan Bregar (1928 – 2009), ki sta po vzoru Amaliettijevega Gregorja Tisiglavce  leta 1959 narisala vsak svojega satiričnega junaka. Mavrov Jaka Sulc (1959 – 1969) iz Ljubljanskega dnevnika, ki velja za najboljši angažirani humoristični strip pred pojavom Diareje, je lik ne ravno bistrega socialističnega občana z ogromnim nosom, ki ga vtika povsod tam, kamor ni treba, vendar pa lahko ravno zaradi svojega omejenega izgleda in čudaškega obnašanja razdre kakšno žaltavo, ne da bi moral zato komu polagati račune. Bregarjev Peter Mozolc (1959 – 1968) se s politiko sicer ni ukvarjal, zato pa je v Delu vsak teden komentiral aktualne športne dogodke. Podobno kot Amalietti je tudi karikaturist Bine Rogelj (1929), sicer akademski slikar, začel svojo umetniško v Pavlihu, ki mu je ostal zvest do konca izhajanja leta 1990, hkrati pa je predvsem za mladinske revije risal tudi stripe V Pionirskem listu je s Smrkavcem iz levega  in Smrkljo iz desnega kota, ki skupaj tvorita celoto (in ki sta s krajšimi ali daljšimi presledki izhajala kar 21 let, od 1979 do 2001) duhovito komentiral najstniške probleme, v začetku osemdesetih pa je nekaj let (1982 – 1984) risal Moderno mularijo z isto tematiko, ki mu je tudi najbolj ležala. Rogljeva sproščena, včasih že skiciozna risba in domiselno, včasih že inovativno kadriranje sta bili poleg duhovitega scenarija in slengovskih dialogov glavni odliki stripa, ki sta ga po priljubljenosti prekašala samo še Kosova paglavca Kavboj Pipec in Rdeča Božo Kos - Kavboj PipecBožo Kos - Kavboj PipecPesa. Risar gole črte, kot je Boža Kosa (1931 – 2009), avtorja omenjenih junakov duhovito označil likovni kritik Ivo Antič, je dasiravno brez formalne likovne izobrazbe, z intrigantnimi zgodbami, duhovitimi dialogi, v katerih kar mrgoli besednih iger, minimalistično stilizirano risbo in dinamičnim ter inovativnim kadriranjem ustvaril strip, ki se je ukaželjni mulariji, naveličani gostobesednega Karla Maya, tako priljubil, da je izhajal celih 32 let (1959 – 1991) in s tem postal najdaljši stripovski serial pri nas. Desetletje kasneje je Kos oral stripovsko ledino tudi pri mlajšem, a konzervativnejšem Pilovem bratu Cicibanu z zgodbami brez besed z naslovnim junakom Mihom (1969 – 1991) v glavni vlogi in s tem uvedel strip tudi v otroško periodiko. Leta 1972 je v Pionirskem listu izhajal tudi pasični strip Poprček Andreja Novaka (1935), ki pa se navkljub povsem solidnemu scenariju in risbi ni mogel kosati s Kosovima premetencema in je po desetletju stagniranja odšel v predčasni pokoj. Zasluženega pokoja pa žal ni dočakal eden najbolj originalnih karikaturistov in striparjev pri nas Andrej Habič (1939 – 1986), ki je bil poznan predvsem bralcem Avto revije in Mladine po robatih, trebušastih likih z očmi na nosu in jetijevsko velikimi nogami v staroegipčanski profilni izvedbi (pri ženskah pa so bile, jasno, poudarjene ogromne prsi in široki boki), ki so komentirali družbene anomalije v Prometnih basnih in Habotizmih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegovi kritični stripi so duhovita zmes karikature, stripovskih oblačkov in časopisnih naslovov, ki so navkljub tridesetletni patini lahko še danes presneto aktualni.

Ko je leta 1960 Ljubljanski dnevnik spremenil format v priročnejšo obliko, je hkrati spremenil tudi dizajn in koncept časopisa in začel namesto rotmanovskih slikanic, ki se jih konkurenčno Delo kar ni moglo otresti tja do konca devetdesetih let, po ameriškem vzoru med tednom objavljati pasične stripe v nadaljevanjih, v Nedeljskem dnevniku (ki je sicer izhajal ob četrtkih) pa prav tako v nadaljevanjih celostranske tablojske stripe. S tem je na stežaj odprl vrata do takrat relativno zapostavljenemu realističnemu stripu avanturističnega žanra in eden prvih, ki so začeli objavljati v prenovljenem Dnevniku je bil akademski slikar Andrej Herman (1931), ki je po scenarijih Miloša Mikelna narisal par stripov s partizansko tematiko (1961 – 1963). Herman je izredno natančen in tehnično dobro podkovan risar, suveren v risanju figure, kar je še posebej razvidno v njegovem avtorskem znanstvenofantastičnem trilerju Letališče brez straž (1964), kjer pride do polnega izraza njegova ljubezen do risanja tehničnih predmetov in Bojan Šlegl - Skrivnost belega slonaBojan Šlegl - Skrivnost belega slonafigure v prostoru. V Nedeljcu je debitiral tudi arhitekt Bojan Šlegl (1931 - 2004), ki je vse svoje stripe narisal po scenarijih Marka Mihelčiča, med najbolj uspešne pa sodi pustolovski krimič, poln intrig, lepih žensk in eksotičnih pejsažev Med kobrami Indijskega hrama (1964), ki sta ga naslednje leto nadgradila s Skrivnostjo belega slona (1965). Posebno slednji je bil tako priljubljen pri bralcih, da je kasneje izšel tudi v samostojnem zvezku s poltrdimi platnicami, kar je bilo v tistem času prej izjema kot pravilo. Šlegl je imel velik občutek za dinamiko in kadriranje, njegova risba pa je bila pod precejšnim vplivom Alexa Raymonda, ki je bil vzor tudi mlajšemu stanovskemu kolegu Božu Debeljaku (1939 - 1978). Izobčeni Ikarus med stripovskimi gladiatorji, kot ga je z dvema njegovima najznačilnejšima stripoma duhovito označil stripovski teoretik Ciril Gale, namigujoč na popolno prezrtost pri kritikih, je debitiral leta 1964  in do leta 1969, ko je izšel njegov zadnji in po mnenju kritike najboljši strip, letalski triler Gladiatorji, s solidno, včasih malce trdo risbo in konzervativnim senčenjem, narisal štirinajst vsebinsko raznolikih žanrskih stripov. Podobno prezrt avtor je tudi akademski slikar Jaka Judnič (1942), ki pa je svoje  edine štiri stripe narisal že na začetku študija (kar se jim seveda tudi pozna v obliki mestoma preveč okorne risbe in nestrpnega tuširanja) med leti 1961 in 1963. Njegov najboljši strip je mladinski krimič Nočna vožnja po scenariju Branka Hofmana, ki je bila tudi njegova zadnja vožnja v svet stripa. Eden najproduktivnejših striparjev druge generacije je bil Iztok Šušteršič (1944), ki je risal je tako realistične kot karikaturistične stripe, pri čemer je bil pri slednjih uspešnejši, posebno izstopa najstniški indijanski diptih Potepuhi (1969) / Veliki lov (1973),  ki ga odlikuje dobra stilizacija in animacija figur ter simpatična zgodba, malo manj pa ploskovno senčenje in nepregledno kadriranje. Ko si je leta 1973 Šušteršič privoščil desetletni stripovski premor, je v Sloveniji primanjkovalo kvalitetnih risarjev, ki bi zapolnili Nedeljčeve rumene strani z avanturističnimi stripi, zato je po posredovanju Cirila Galeta začel Željko Lordanić - Guliverjeva potovanjaŽeljko Lordanić - Guliverjeva potovanjagastarbajtersko kariero pri nas zagrebški akademski slikar Željko Lordanić (1946). Debitiral je z vosovskim Obveščevalcem Kirom (1974), kasneje pa se je specializiral predvsem za adaptacije književnih del mladinskih klasikov, od katerih velja omeniti vsaj izjemno pedantno, a razkošno narisani zgodovinsko-domišljijski spektakel Guliverjeva potovanja (1978), ki je poleg klavstrofobične mišje štorije Tedaj veste kje ste (1976) Borija Zupančiča (1949) eden najboljših stripov, objavljenih v Dnevnikovih publikacijah. Tudi Lordanićev kolega z zagrebške akademije Vladimir Herceg (1947 – 1999) je  bil izjemno natančen in študiozen risar, ki pa se je vse prevečkrat izgubljal v nepomembnih detajlih draperij in ornamentike, s katerimi je obilno zakrival in prekrival bogato kostumirane srednjeveške protagoniste v deloma preveč statični risbi. Sicer je debitiral z mehiškim vesternom Desparado Joaquin Murietta (Nedeljski dnevnik, 1969) in se kasneje posvetil predvsem viteškim avanturam in dvornim spletkam, dočim je njegovo najboljše delo japonska trilogija o jugoslovanskem roninu Samuraj Takeda  Jelko Peternelj -IzzivalecJelko Peternelj -Izzivalec(1983), objavljena v Našem stripu. Za slednjega je enega svojih boljših vesternov (Izzivalec, 1983) narisal tudi Jelko Peternelj (1948), najproduktivnejši predstavnik avanturističnega stripa v sedemdesetih in osemdesetih letih, ki je večino svojega obsežnega opusa ustvaril v srbskem medijskem prostoru, v Sloveniji pa je najbolj znan po socialnem Galetovem vesternu Potepuh (1973), objavljenim v izjemno priljubljeni visokonakladni Zvitorepčevi zbirki Romanov v stripu. 

Slovenci smo svoj prvi strip dobili že leta 1927, prvo specializirano stripovsko revijo, če ne štejemo predvojnih poskusov s prevedenima beograjskim Stripom (1935) in zagrebškim Mickey stripom (1938), ki pa sta itak prenehala izhajati že ZvitorepecZvitorepecpo parih številkah, pa šele slabih štirideset let zatem. Imenoval se je, jasno, po stripovskem narodnem heroju Zvitorepcu[15] in prva številka je zagledala luč sveta 7. aprila 1966, dobro leto po rojstvu novosadske Panorame, ki ji je služila za vzor tako po izboru, kot po konceptu objavljanja stripov v nadaljevanjih. Čeprav začetek ni bil ravno obetajoč, revija je namreč obsegala samo 16 črnobelih strani na roto papirju, pa je bil izbor stripov v odličnem, čeprav z današnje perspektive malce arhaičnem prevodu reprezentativen. Tako smo že v prvih številkah lahko v nadaljevanjih brali zdravniški ljubezenski strip Dr. Kildare, ki je bil zelo priljubljen pri ženskem delu publike, pa vrhunsko narisano in kadrirano limonado o anoreksični manekenki Tiffany Jones, pri mulcih najbolj priljubljen strip o nevidnem detektivu Jekleni pesti, ter znanstvenofantastični psihološki triler o vesoljskem pilotu Jeffu Hawku, namenjen zahtevnejšim starejšim bralcem, pri obeh spolih pa sta zažigala humoristična stripa Popaj in ponatisnjeni Zvitorepec. Poleg  tega smo lahko v obliki slikanice brali še Disneyjeve živalske Podobe iz narave in edukativne Dosežke znanosti, ki jih je med drugimi risal tudi primorski rojak, živeč v Avstraliji Dušan Brešan (1923 – 2006). Kasneje se je v Zvitorepcu zvrstila še cela plejada kakovostnih stripov, od realističnih Bernarda Princa, Jerryja Springa, Princa Ardenta do grotesknih Asteriksa in Srečnega Luka, tako da smo v osmih letih izhajanja dobili reprezentativen prerez sodobne evropske stripovske scene tistega časa. V Zvitorepcu je poleg Mikija Živadinovića, Jerka Černeta, Kostja Gatnika, Saša Dobrila in Marjana Amaliettija objavljal humoristične stripe v značilnem karikaturističnem  francoskem slogu (Tihotapci, 1967; Skrivnost izgubljenega škornja, 1968) tudi  Ratko Srezović (1946), v ediciji Zvitorepčevih romanov v stripu pa so izhajale izključno kompletne epizode v zvezkih, kjer so se znašli tudi partizanski in kavbojski stripi Vladimirja  Hercega in Jelka Peternelja. Zvitorepca,ki je zaradi visokih avtorskih stroškov in bralcem neprijaznega koncepta objavljanja stripov v nadaljevanjih prenehal izhajati septembra ZabavnikZabavnik1973, je še isti teden nadomestil prevedeni beograjski Zabavnik[16], ki je na svojih deloma barvnih 56 straneh poleg obilice stripov prinašal tudi pustolovske zgodbe različnih žanrov in bogato ilustrirane zgodovinske članke[17], ki so skupaj z ljubezenskimi zgodbami samih bralcev (Skrivnosti mladih src, Mala pošta) tvorili formulo uspeha, zaradi katere je izhajal celih 16 let. Tako smo se v Zabavniku prvič po osvoboditvi srečali z Disneyjevima junakoma Jakom Racmanom in Miki Miško[18], slovanskim Asteriksom Tilentropom, vikingom Hogarjem Groznim in že znanima Popajem ter Flashom Gordonom, ki sta vsak na svoj način nadaljevala tradicijo Zvitorepca, prvi s kontinuiranim pojavljanjem in drugi z objavljanjem stripa v nadaljevanjih. Poleg enostranskih barvnih stripov je bil v vsaki številki tudi 24 stranski dvobarvni stripovski separat, v katerem so bile objavljene večinoma kompletne epizode v začetku predvsem ameriških (Fantom, Mandrake, Rip Kirby) in španskih (Delta 99, Jekleni gusar, Raziskovalci vesolja) domišljijskih junakov zgodnje adolescence, kasneje pa so prišli na vrsto tudi malce bolj zahtevni realistični francoski (Poročnik Blueberry, Komanča, Jeremiah) in italijanski (Corto Malteze) (anti)junaki. Od domačih avtorjev je v Zabavniku poleg Jelka Peternelja celovečerce objavljal še Vasja Čuk (1946), tukaj velja omeniti intrigantno zgodovinsko sago o starih Slovanih Zaklad Emone (1974), Igor Ribič (1962) pa je na glasbeni strani v satiričnem pasičnem stripu Dolfe Struna (1977 – 1985) obdeloval takratno slovensko in jugoslovansko tračarsko sceno. Ker so bili v Zabavniku najbolj brani Disneyjevi junaki, je malce kasneje začel izhajati tudi Mikijev zabavnik (1978 – 1993), ki je bil posvečen samo Disneyjevim antropomorfnim živalcam, pa bi bilo čisto vseeno, če ga glede na katastrofalen prevod in vpis teksta, slab papir in zanič tisk (da o vsebini niti ne govorim) sploh ne bi bilo in za katerega je Ivo Štandeker pronicljivo ugotovil, da je bil za šolsko mularijo ena redkih stvari, ki je bila pri branju pod klopjo škodljivejša od samega pouka.

Popolno nasprotje Disneyjevi imperialistični propagandi ameriškega kiča pa je bil ravno tako ameriški underground, ki je ril pod tabuji družbe in spodkopaval konvencionalnost in komfortnost american way of life ter priril na dan v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v prestolnici hipijev, San Franciscu. Šestdeseta leta so bila itak v znamenju levičarske ekspanzije, anarhizma in Che Guevare, študentskih nemirov in protestov proti vietnamski vojni, Beatlesov in psihadeličnega rocka, hipijev in otrok cvetja, seksualne revolucije in svobodne ljubezni, marihuane in LSDja ter seveda undergrounda. Stripi, ki jih je objavljalo slovensko časopisje, so bili potegnjeni iz naftalina ameriškega avanturističnega stripa štiridesetih in petdesetih let, v Ameriki pa je takrat zatresel stripovsko sceno Robert Crumb (1942) z undergroundom, osvobojenim vseh tabujev seksa in nasilja in brez kakršnega koli rešpekta pred politiko, cerkvijo in tradicionalnimi družinskimi vrednotami. Crumb se je pojavil sredi šestdesetih let z Mačkom Fritzem, leta 1967 pa je ustanovil svoj časopis Zap Comics ter z Mr. Naturalom, Demonko in drugimi popolnoma odštekanimi liki za vedno spremenil pojmovanje stripa. Crumbova internacionala se je slišala tudi v Kostja Gatnik - Magna PurgaKostja Gatnik - Magna PurgaJugoslavijo, kjer ji je z veliko posluha prisluhnil mladi študent likovne akademije Kostja Gatnik (1945), ki je pri dvajsetih letih debitiral (kot njegovi mainstreamski kolegi) v Ljubljanskem dnevniku s kavbojsko parodijo Silver Kid in nadaljeval v Zvitorepcu z mostiščarskimi Bobri (1966) in najstniškim detektivom Janezom Blondom (1967), v katerih še ni bilo zaznati Crumbovega vpliva, ki je prišel do polnega izraza čez dve leti, ko je za Tribuno in Pavliha začel risati kratke satirične črnohumorne, včasih že absurdne, vsekakor pa popolnoma nekonformistične stripe, narisane v izjemno ekspresivnem grafičnem slogu v najboljši tradiciji ameriškega undergrounda, ki jih je cepil na slovensko kmečko folkloro in malomeščansko zaplankanost in leta 1977 izdal v albumu Magna Purga, s katerim smo Slovenci v sedemdesetih letih prevzeli primat na izredno močni jugoslovanski stripovski sceni (kar se nam ni zgodilo ne prej ne pozneje) in se enakovredno kosali z evropskim in ameriškim stripom tistega časa. Zdaj že legendarni uvodnik h kultnemu albumu je napisal Igor Vidmar (1950) in z njim zakoličil nov pristop v analitični stripovski kritiki, ki jo je kasneje nadaljeval Ivo Štandeker v Mladini[19]. S Kostjem Gatnikom in Magno Purgo je slovenski strip dokončno izgubil svojo nedolžnost in postal odrasel ter polnopravni član urbane (sub)kulture.

1515Deset let po izidu Magne Purge je študent humanistike Ivo Štandeker (1961 – 1992) v Mladini osnoval rubriko XX stoletje, s katero je po dolgem in počez prekrižaril fiktivni stripovski svet in hkrati na straneh Mladine ustvaril realnega z Novim slovenskim stripom, osvobojenega vseh predsodkov proti politiki, seksu in cerkvi, ki se ni več zatekal k domišljijskim temam in junakom, ampak je naturalistično odslikaval surovo družbeno stvarnost, katere glavni junaki smo bili mi sami. Eden najbolj prepoznavnih stripovskih simbolov je zagotovo Diareja, ki jo je leta 1988 začel risati (in jo riše še danes) takrat anonimni Tomaž Lavrič (1964), danes vsekakor prvo ime slovenskega stripa. Diareja je v svoji zasnovi enostaven pasični strip, ki v dveh ali več sličicah brez odvečnega balasta inerierja in eksterierja, samo z glavnim junakom čiste linije (po vzoru na risanko Linea) komentira slovenske (prej tudi jugoslovanske) politične anomalije in je tako svojevrstna kronika od jugoslovanske krize in razpada države do porodnih krčev 1616in najstniških težav nove države, ki nam tako vsekakor podaja bolj avtentičen pogled na polpreteklo zgodovino, kot vsi šolski učbeniki skupaj, da novodobnih črnosrajčnih zgodovinarjev sploh ne omenjam. Leta 1996 je izšel Lavričev albumski prvenec Rdeči alarm, v katerem se glavni junak, ki doživlja krizo srednjih let v flešbekih nostalgično spominja svoje mladosti v zgodnjih osemdesetih letih ob razglašenih zvokih panka, toplem pivu in hladnih dekletih. Hommage ljubljanski pankovski sceni  je z naturalističnim scenarijem, odlično karakterizacijo likov, sočnimi slengovskimi dialogi, filmsko montažo in dinamičnim kadriranjem ter mojstrsko risbo z močnimi kontrasti dosegel že takoj po izidu kultni status in uvrstil Rdeči alarm (ki je lani dobil nadaljevanje v obliki 35-stranskega pripisa P. S., umeščenega v integralno izdajo) ob bok legendarni Magni Purgi. Leto dni kasneje je s čutnimi Bosanskimi basnimi posegel v krvavo bratomorno vojno v Bosni, v kateri ni zmagovalca ampak so vsi poraženci in ki so mu na široko odprla vrata na Zahod. Tu se konča legenda in začne zgodovina[20].

Razpada Jugoslavije se je na Mladininih straneh lotil tudi Zoran Smiljanić (1961), čeprav je svoj prvi daljši strip 1945 (1986), netipični partizanski vestern, objavil v študentski Katedri. Z napol fiktivnimi in napol realističnimi Hardfuckersi (1987 – 1989) je prikazal jugoslovanske razmere pred državljansko vojno, z Desetimi dnevi, ki so spremenili svet (1996) pa slovensko operetno vojno skozi oči dveh ljubljanskih luzerjev in s stripom 1991 (1992) skozi oči zadnjega okupatorskega vojaka (kot se je strip prvotno imenoval), ki ga je JLA po odhodu pozabila v Sloveniji. Strip je oda malemu človeku, ki je verjel v bratstvo in enotnost, Titovo Jugoslavijo in socializem. Vsekakor Smiljanićev najboljši strip, zaradi katerega imaš v ustih še dolgo grenak priokus. Smiljanić je rojen pripovedovalec[21] s filmskim načinom podajanja zgodbe in specifično risbo, v kateri bi zaman iskali perfekcionizem in virtuoznost, ki pa pri njegovih stripih sploh nista pomembna. Jugoslovanske tematike se je, jasno, lotil tudi tretji avtor tretje generacije, Dušan Kastelic (1964), ki je z Afero JBTZ (1991) razbil mit o slovenski pomladi, spravil kurje tatove za zapahe in nasploh postavil stvari na svoja mesta. Če je Kastelic naredil retrospektivo političnih dogodkov iz leta 1989 šele dve leti kasneje, pa je Romeo Štrakl (1962) že leta 88 nostradamovsko napovedal napad jugoslovanske vojske na Slovenijo z dokumentarističnim stripom Točno opolnoči. Zadnji od Tretje generacije, Iztok Sitar (1962), se s krvavim razpadom Jugoslavije sicer ni ukvarjal, pač pa je po Levstikovem nasvetu kolegom, naj pišejo tako, da se bo Slovenec videl v knjigi kot v ogledalu, v trilogiji Svobodna Slovenija Iztok Sitar - Črni možje, bele kostiIztok Sitar - Črni možje, bele kostiposvetil izključno slovenskim družbeno političnim anomalijam, tako je v prvem albumu, Črni možje, bele kosti (1999) bralcem razkril zločine Katoliške cerkve pri nas,  v drugem, sodobni in precej svobodni adaptaciji Tavčarjevega antiutopičnega romana 4000 (2001) je pridržal ogledalo slovenski nacionalistični in rasistični politiki skrajne desnice, v Glavah (2006) pa se skozi petdeset kratkih zgodb zrcalijo različne oblike nestrpnosti v slovenski družbi[22].

StripburgerStripburgerPo osamosvojitvi Slovenije je bil tudi čas za novo slovensko stripovsko revijo (Zabavnik je nehal izhajati leta 1989), kajti kdo bo sploh resno jemal državo, ki nima dostojno predstavljenega svojega stripa in tako je leta 1992 izšla prva številka Stripburgerja[23]. Začetek ni bil ravno spektakularen, revija magnapurgovskega formata je bila skrpana iz nedokončanih začetniških stripov, čudaških ilustracij in temačnih fotografij in je bolj spominjala na kakšna srednješolska Snovanja, kot na specializirano stripovsko revijo. V naslednjih letih pa je Stripburger našel svoj pravi jaz in v zdaj že legendarni dvojni četrto-peti številki (1994) s konceptom  objavljanja izključno nekomercialnih stripov tako domače kot tuje produkcije ter teoretskimi prispevki, postavil temelje avtorskega stripa in kmalu postal vodilna jugoslovanska revija tega žanra, ki je z udeležbami na mednarodnih stripovskih festivalih postal znan in priznan tudi na tujem. Stripburgerjevih avtorjev tako ne zanimajo več velike družbeno politične teme, ki so proslavile tretjo generacijo, niti sex, drugs and rock´n´roll  iz časov Magne Purge, da o pustolovskem žanru iz druge generacije sploh ne govorim, ampak zgolj in edino avtorski pristop z večinoma osebno izpovedno in avtobiografsko tematiko ter eksperimentalnim stripom, pri čemer ni toliko pomembna risba in izvedba kot ideja sama. Že v prvi številki je svojo prvo stran stripa, s katerim je nakazal bodočo usmeritev s čudaškimi, morbidnimi in degeneriranimi figurami objavil Jaka Klemenčič (1968) in s Skrivnostjo stare ribogojnice (1993) v dvojni drugo-tretji številki zakoličil svoj ekspresivni črnobeli slog risanja z mojstrskimi  kontrasti, ki je postal njegov zaščitni znak in ga tudi kasneje ni veliko spreminjal. V četrto-peti številki sta debitirala tudi Miloš Radosavljevič (1968) z eksperimentalnim glasbenim stripom, narisanim v najboljši tradiciji žežljevske šole Ko zaprem oči in Matjaž Bertoncelj (1971) s kratkimi pasičnimi stripi  o Old Shiterhandu in Nimetuju. 1919Stahanov slovenskega stripa, kot ga je duhovito označil Max Modic, namigujoč na kvantiteto njegovega dela, je po večih albumih, v katerih izstopajo predvsem eno- ali malovečstranski ekspresivni osebno izpovedni stripi resnično zablestel šele v Cicibanu in Trobentici (istoimenski album je izšel leta 2013) z otroškimi stripi, v katerih je svojo grobo risbo omilil in jo nadgradil z izvrstnim kolorjem žene Jelene. V Stripburgerju je debitiral tudi Marko Kociper (1968), ki pa je nadaljeval kariero v časopisnem in revijalnem tisku in po robustnih začetniških stripih v Mladini prišel do polnega izraza v Poletu z Erotičnim almanahom (2005) in mačističnim antropomorfnim Jazbecem (2009). Sicer pa je imel vsak avtor, ki je objavljal v Stripburgerju, svoj lasten pristop k stripu, tako je multimedialni umetnik Andrej Štular (1967) v Lustrih (2000) prikazal izjemno grafiko in oblikovanje strani, Damjan Sovec (1970) se je posvetil izključno grotesknemu stripu, Ciril Horjak (1976) se je s stilizirano skiciozno risbo posvetil fiktivnemu avtobiografskemu stripu (Ride 2004, Mostovi 2007), Primož Krašna (1976) pa v ekspresivnem lesoreznem slogu adaptacijam Cankarjevih črtic, Matej Kocjan (1978) je v svojem najambicioznejšem projektu skozi kafkovsko atmosfero in dinamično risbo podal svoj pogled na študentovsko Pagatovo izpoved (2005), Izar Lunaček (1979) pa je v najboljši maniri ameriškega antropomorfnega stripa zrisal obsežno filozofsko biografijo želvaka Oklepaja (2007), v prav tako filozofskem Založenem raju (2013) pa je izhajal iz stališča, da je tudi Bog samo človek , Gašper Rus (1983) se je v Omejenem roku trajanja (2008) z razkošno risbo in inovativnim kompozicijskim pristopom lotil biografske adaptacije Vinka Möderndorferja, v Gugalnici (2013) ki jo narisal po scenariju Žiga Valetiča, pa se loteva skorajda tabuizirane teme pri nas, samomora, David Krančan (1984) pa je v zavidljivi grafični tehniki v strip prelil haikuje Andraža Poliča Na prvem tiru (2008).

Na začetku novega tisočletja začnejo v Stripburgerju kontinuirano objavljati svoje stripe tudi dekleta. Sicer je že v osemdesetih letih v zagrebškem Poletu in ljubljanski Mladini izrazito likovne stripe objavila Helena Klakočar (1958), ki jih je leta 1999 nadgradila z nagrajeno avtobiografsko potopisno skicirko Passage en douce, vendar pa se je trend ženskega stripa pojavil šele z ekipo likovnih študentk Saše Kerkoš, Mine Žabnikar, Andreje Kocjan in Kaje Saša Kerkoš - Harlem StorySaša Kerkoš - Harlem StoryAvberšek. Med najbolj zanimivimi avtoricami je vsekakor Saša Kerkoš (1977), ki je debitirala leta 2001 na petem mednarodnem festivalu mladih neodvisnih ustvarjalcev Break 21 s predstavitvijo prvih strani stripa biografske ameriške urbane pustolovščine Harlem story, ki je leto dni kasneje izšel tudi v albumu, prvemu izpod ženskega peresa pri nas. Zgodbo odlikuje izredna naturalistična dramaturgija, povsem sproščena krokijska risba in nekonvencionalen pristop z eno samo sliko na vsaki strani brez kakršnega koli odvečnega teksta. Izrazito eksperimentalen pristop je imela tudi Mina Žabnikar (1978) s stripoma Caffe Time (2001) in Ljubezensko pismo Josipa Ostija (2002) z odlično kompozicijo, vizualno privlačno tipografijo, ki se povsem vključi v krhko senzibilno risbo in sijajno dramaturgijo. Žabnikarjeva se s stripom sicer ni veliko več ukvarjala, se je pa zato toliko bolj Andreja Kocjan (1978), ki je leta 2001 objavila svoj prvi sanjski strip Svit Drimz v tehniki praskanke in nadaljevala s stripi v različnih grafičnih slogih, ki jih je leta 2008 zmiksala v sploh drugem ženskem albumu pri nas, Mikserju. Istega leta je v Stripburgerju debitirala Kaja Avberšek (1983) in s svojo minimalistično risbo sodelovala tudi pri vseh eksperimentalnih projektih v zadnjih letih: Pozdravi iz Striponije (2009), Ču ču čaki (2010) in otroški Pojoči grad (2010)[24].

Kontinuiteto objavljanja otroških stripov sta v samostojni Sloveniji nadaljevala poleg že omenjenih avtorjev iz Cicibana in Pila predvsem Marjan Manček (1948) in Matjaž Schmidt. Manček je nedvomno najbolj produktiven avtor postjugoslovanskega mladinskega stripa, ki je že v prejšnji državi objavljal v celotnem spektru mladinske periodike, od Cicibana do Mavrice; posebno mesto pa si zaslužita duhovita adaptacija Jurčičeve Kozlovske sodbe v Višnji gori (Pil 1986) in prazgodovinska saga o zgodah in nezgodah starih Slovanov, Hribci (Kurirček 1981 – 1991), ki so izšli tudi v štirih knjigah (1984 – 1994), od novejših pa velja omeniti Modrega medvedka (2004 – 2010), ki se je najmlajšim bralcem tako priljubil, da je postal svojevrstna Cicibanova maskota. Za razliko od prazgodovinskega Mančka se je Matjaž Schmidt (1948 – 2010) loteval predvsem adaptacij Slovenskih pravljic (2000 – 2005), ki jih je leta 2009 zbral v knjigi z istoimenskim naslovom, Zvonko Čoh (1956) in Milan Erič (1956), ki sta ravno tako začela objavljati že pred osamosvojitvijo, pa sta se v razkošnih barvah posvetila realnejši problematiki najstniških ljubiteljev živali z razposajenim Mačkom Rodrigom (Pil 1984) in Krokodilskimi solzami Janeza Aligatorja (Pil 1985). Od avtorjev srednje generacije so se z mladinskim stripom ukvarjali predvsem Grega Mastnak (1969), Damijan Damijan Stepančič - Liza in Stvar DogovoraDamijan Stepančič - Liza in Stvar DogovoraStepančič (1969) in Peter Škerl (1973)[25] vsak s svojim izrazito slikarskim pristopom, pri čemer velja omeniti vsaj Mastnakovo simpatično narisano in duhovito napisano Trilogijo o Vidku (Pil, 1997 – 2000), Stepančičevo lirično najstniško balado v nežnih pastelnih barvah Liza in stvar dogovora (Pil, 2001) ter čutne akvarelne Škerlove Svetopisemske prilike (2006), s katerimi je dvignil nivo drugače precej (pod)povprečnih stripov in ilustracij v katoliški Mavrici. V mladinskem tisku je objavljal predvsem ilustracije tudi Gorazd Vahen (1969), ki pa je skoraj vse svoje izjemno tehnično dovršene stripe narisal za Mladinino serijo Slovenski klasiki v stripu. Slednje je že leta 1992 spočel Tomaž Lavrič s satiričnimi adaptacijami slovenskih relikvij, od klasičnih romanov do zimzelenih melodij in jih z nemajhno pomočjo ostalih petinšestdesetih avtorjev zaključil leta 2009 s špehnato 200 stransko knjigo, ki je hkrati postala svojevrstna antologija sodobnega stripa in ki jo je kulturniška srenja sprejela odprtih rok, saj je bila kmalu po izidu razprodana.

Strip BumerangStrip BumerangMed širše slovensko stripobralstvo, nevajenega rahlo čudaških in često nerazumljivih Stripburgerjevih umotvorov pa je leta 2006 kot strela z jasnega priletel mainstreamovski Strip Bumerang[26],  legitimni naslednik Zabavnika in Zvitorepca in če se je slednji zgledoval po novosadski Panorami, je bila Bumerangu vzor prav tako novosadska Stripoteka (sicer osredja jugoslovanska strip revija), tako po konceptu objavljanja albumskih stripov, kot tudi po izboru predvsem francoske novejše (pa tudi malo starejše) produkcije, obenem pa je z intervjuji in krajšimi ali daljšimi stripi predstavil tudi sodobne domače avtorje[27].  Tako smo v prvi številki lahko brali celovečernega klasika Thomasa Nolanda, ter krajšo zgodbo pri nas in v Italiji izjemno priljubljenega Dylana Doga, ter relativno nepoznano argentinsko mafijsko kriminalko Spaghetti brothers, obenem pa smo v uvodnem intervjuju spoznali starosto slovenskega stripa, Mikja Mustra. Koncepta prve številke so se v mesečnih intervalih na 76 straneh v odlični tehnični izvedbi bolj ali manj držali tudi ostali Bumerangi  (tukaj velja omeniti vsaj še tri celovečerce, izjemno indijansko sago Črni griči 1890 Yvesa Swolfsa in Marca Renierja, gotski vestern Jonathan Cartland Lawrencea Harlea in Michela Blanc - Dumonta ter srednjeveški krimič Rdeči gospodar Francesca Artibanija in Iva Milazza) in tako smo v trideseti številki (2009) lahko spoznali po Lavriču šele drugega Bernard Kollej - DiamantiBernard Kollej - Diamantistriparja iz Slovenije, ki objavlja na zahtevnem in razvajenem francoskem tržišču, Bernarda Kolleja (1966) z napetim pustolovskim trilerjem Diamanti, ki je dosegel v matični Franciji precejšen uspeh. Takisto iz Francije pa smo v Bumerangovi produkciji lani dobili še Lavričevo fiktivno prazgodovinsko trilogijo Lomm in družbeno socialno dramo Appoline, v kateri je izvrstno portretiral večplastni lik ugrabitelja in njegovo mladoletno žrtev.

Sicer pa se stripu v Sloveniji (če seveda izvzamemo relativno odsotnost stripa v njegovi prvinski obliki, dnevnih časopisih) še nikoli ni godilo bolje, poleg že omenjenih revij alternativnega in klasičnega stripa smo v zadnjih nekaj letih poleg precejšnega števila albumov domačih ustvarjalcev dobili tudi temeljna dela svetovnega stripa v slovenskem prevodu. Omeniti velja vsaj s pulitzerjem nagrajen strip o holokavstu, Mausa Arta Spiegelmana, pretresljiv dokumentarni strip o vojni v Bosni Goražde Joa Sacca, avtobiografijo iranske gastarbajterke v Franciji Perzepolis Marjane Satrapi, poetično ljubezensko zgodbo Odeje Craiga Thompsona, epileptično biografsko trilogijo Na božjastni poti Davida B., najstniško uporniški Svet Duhov Daniela Clowesa, biografijo Kafke izpod peresa legendarnega Roberta Crumba, sijajno narisane Stigme Lorenza Mattottija in svojevrstno adaptacijo Flaubertove klasike Gemmo Bovery angleške ilustratorke Possy Simmonds. In nenazadnje, leta 2007 smo dobili tudi teoretsko delo Kako brati Jaka Racmana, v katerem Ariel Dorfman in Armand Mattelart brezkompromisno razgaljata rasistično – imperialistično ideologijo v otroških Disneyjevih stripih. Nekaj let pred Jakom Racmanom (2004) pa smo na obrobju (kamor strip v institucionalni slovenski kulturi seveda sodi) Ljubljane dobili tudi prvo specializirano trgovino s stripi Strip.art.nico Buch, ter pred leti tudi drugo v Celju[28] z živopisnim imenom Oblaček, lani pa je stripovski aktivist Izar Lunaček v ljubljanskem Kinu Šiška zagnal še stripovski projekt Stripolis, s katerim nas enkrat mesečno razvaja z bolj ali manj domiselnimi intervjuji aktualnih tako domačih kot tudi tujih avtorjev. Poleg tega imamo tudi društvo anonimnih stripoholikov, ki se, jasno, imenuje Stripoholik, ter stripovski forum Striparna.com, na katerem se bolj ali manj argumentirano krešejo različna mnenja o stripovski zgodovini in prihodnosti na Slovenskem,  kar je še en dokaz več, da smo postali prava stripovska nacija.

Iztok Sitar

Viri in literatura:

Ivo Antič, Ciril Gale: serija člankov o stripu, Revija Srp, Ljubljana 1995 – 2010.

Irena Čerčnik: Od Tisiglavce do Stripburgerja, Slovenski strip, GSU, Celje 1996.

Slavko Draginčić, Zdravko Zupan: Istorija jugoslovenskog stripa, Forum, Novi Sad 1986.

Damir Globočnik: Začetki slovenskega stripa, Forum št 5/6, Ljubljana 2009.

Max Modic: Po vseh teh letih še zmeraj sam, Slovenski strip, GSU, Celje 1996.

Ivo Štandeker: XX stoletje, Problemi – Eseji št. 1/2, Ljubljana 1993.

France Zupan: Masovna kultura – strip, Problemi št. 73/74, Ljubljana 1969.


[1] Po velikem uspehu Yellow Kida je tudi Hearst v Juornalu uvedel stripovsko prilogo, v kateri je zbral najboljše humoristične risarje tistega časa Swinnertona, Opperja, Dirksa in seveda Outcoulta, ki ga je z višjo plačo zvabil k sebi. Pulitzer se seveda ni dal in je Outcoulta zmamil nazaj, nakar ga je Hearst še enkrat in tokrat dokončno kupil za Journal. Pulitzer se je tako odrekel Outcoultu, ne pa tudi Hoganovi ulici, za katere je imel avtorske pravice, tako da je Yellow Kid izhajal hkrati v obeh časopisih pod različnima naslovoma, kar je postala v kasnejših sodnih sporih stalna praksa. Od tod izvira tudi izraz rumeni tisk za senzacionalizem v novinarstvu.

[2] Max und Moritz sta bila prvič prevedena v slovenščino leta 1929 kot Cipek in Capek (prev. Sonja Sever), pozneje pa še leta 1980 kot Picko in Packo (Svetlana Makarovič) ter leta 1991 kot Jošt in Jaka (Ervin Fritz).

[3] O Filipu Vučniku ni žal nobenih biografskih podatkov, ve se samo da je leta 1940 poleg obilja karikatur narisal  vsaj en strip za hrvaške Nove koprive.  (vir: Rudi Aljinović: Strip u Hrvatskoj – zaboravljeno desetljeće, Strip revija, Zagreb 2009)

[4] To je bila takrat taka novost, da je potrebovala tudi nov naziv. Do takrat so ga imenovali risani roman, risani film ali zgodba v slikah, leta 1935 pa je urednik Politike Duda Timotijević iz originalnega naziva comic strip (strip se je v dnevnem časopisju pojavljal v horizontalnih trakovih s tremi do petimi sličicami humorističnega značaja, zato so ga poimenovali comic strip, komični trakovi) vzel samo drugo besedo in tako je novi medij pri nas dobil ime.  (vir: Slavko Draginčić in Zdravko Zupan: Istorija jugoslovenskog stripa, Novi sad, 1986)

[5] Naslovi štirih epizod so: Bu-ci-bujevo rojstvo, Bu-ci-bu postane minister, Bu-ci-bu postane kralj in Bu-ci-bujevo kraljestvo uniči poplava. (vir: Naš glas, Trst, 1927)

[6] Leta 1930 je bil v Mladem Jutru objavljen Disneyjev strip Kaj se je zgodilo Mišku z bolnim zobom, leta 1935 pa še Zgodba o treh prašičkih, od leta 1931 do 33 je v matičnem Jutru izhajal pustolovski Tarzan Hala Fosterja in Rexa Maxona, leta 1936 je bil objavljen detektivski strip Radijska patrola Eddija Sullivanna in Charlia Smidta, leta 1938 pa znova Disneyjeva pravljica Zakleti grad s celo paleto različnih Disneyjevih protagonistov, ter leta 1939 še Ujetnika v deželi lam. Leta 1941 je tudi Slovenec objavil dva stripa z Disneyjevim Mikijem v glavni vlogi: Mišek in netopir ter Mišek – poštni pilot. (vir: Damir Globočnik: Začetki stripa na slovenskem, Forum št 5/6, Ljubljana 2009)

[7] Tako na Nizozemskem kot pri nas je bil najbolj popularen Rotmanov lik staromodnega malomeščana Gospoda Kozamurnika, v originalu Mijnheer Pimpelmans. Kako priljubljena je bila ta zvrst slikanic pri nas pa govori tudi podatek, da je časopis Delo kot legitimni naslednik Jutra in Slovenskega poročevalca objavljal rotmanovske slikanice domačih avtorjev vse do začetka devetdesetih let, medtem ko je konkurenčni ljubljanski Dnevnik že leta 1960 začel kontinuirano objavljati stripe, seveda ravno tako izpod peresa in čopiča domačih avtorjev.

[8] Strip je izhajal od 13. novembra 1941 do 26. marca 1942. (vir: Družinski tednik , Ljubljana, 1941/42)

[9] Strip je izhajal od 2. septembra do 18. novembra 1947, naslov originala je Pim a Red. (vir: Vpred, Praha 1947)

[10] Gregor Tisiglavca je bil slovenska verzija švedskega Gospoda Adamsona Oscarja Jacobsona, ki je izhajal v tridesetih letih v Jutru.

[11] Posthumno so izšli trije Amaliettijevi albumi: Pet očeva Neninog deteta (1989), Vesele počitnice (1990) in Pika Nogavička (1995). 

[12] Tednik PPP, Poletove podobe in povesti je začel izhajati julija 1952, januarja 1953 se je preimenoval v PP, Petkovo panoramo, avgusta je spremenil ime v Petkov poročevalec, ki je trajal do oktobra, ko je dobil novo kratico TT, Tedenska tribuna, ki se je obdržala do konca izhajanja 1973.

[13] Walt Kelly (1913 – 1973) je avtor antropomorfnega oposuma Poga, ki ga je začel risati leta 1943; s Pogom se je Muster seznanil v zvezku stripov, ki ga je iz Amerike prinesel novinar Jaka Štular. (vir: France Zupan: Masovna kultura – strip, Problemi št. 73/74, Ljubljana 1967)

[14] Hal Foster (1892 – 1982) avtor Princa Valianta (1937), ni v svojih stripih nikoli uporabljal oblačkov, da ne bi z njimi »pokvaril« ilustracije, ampak je tekst vključil bodisi v zgornji ali spodnji del kvadrata.

[15] Prva številka tednika Zvitorepec je izšla 7. aprila 1966, zadnja pa 11. septembra 1973; skupaj je v osmih letnikih izšlo 389 številk. Urednik prvega letnika je bil Zoran Jerin, vseh ostalih pa Janez Skočir, ki je prav tako uredil 310 zvezkov Zvitorepčevih romanov v stripu.

[16] Prva številka tednika Politikin Zabavnik je v slovenščini izšla 14. septembra 1973 (št. 1133), zadnja pa 10. novembra 1989 (št. 1976), skupaj je v sedemnajstih letnikih izšlo 843 številk. Urednik slovenske izdaje je bil Zoran Jerin.

[17] Leta 1973 je prenehala izhajati tudi poljudnoznanstvena revija za mlade, Vseved (1970 – 1973), ki sta jo skupaj izdajala zagrebški Vjesnik in ljubljansko Delo po nizozemski licenčni reviji Kijk, tako da  je kontinuiteto objavljanja ilustriranih zgodovinskih člankov nizozemske agencije N. V. Ulgeverij Spaarnestad nadaljeval Zabavnik.

[18] Avtorske pravice za Jaka Racmana in Miki Miško je za celo Jugoslavijo imela beograjska Politika, tako da smo njune stripe lahko brali šele z izidom Politikinega Zabavnika v slovenščini. Delo, denimo, pa je imelo avtorske pravice za manj atraktivno Disneyjevo poljudnoznanstveno serijo Podobe iz narave in Zajčka Plahuna, ki smo ju lahko pred tem prebirali v Zvitorepcu.  

[19] Poleg Igorja Vidmarja in Iva Štandekerja so se s stripovsko teorijo in kritiko ukvarjali še France Zupan, Rastko Močnik, Ciril Gale, Ivo Antič, Max Modic, Damir Globočnik, Irena Čerčnik, Igor Prassel, Jaka Klemenčič, Špela Štandeker in drugi.

[20] Po Bosanskih basnih, ki so bile izdane v Franciji, Italiji, Španiji in na Hrvaškem, je Lavrič objavil v tujini še Nove čase (Fr, It), Glisto na begu (Fr, It, Hr), Ekstremne športe (Šp, Hr), Slepo sonce (Šp), trilogijo Lomm (Fr), trilogijo Evropa (Fr, Hr, Šp), Dekalog, po scenariju Franka Girouda (Fr, Šp, It, Portugalska, Belgija, Nemčija) in Appoline, po scenariju Jeana Davida Morvana (Fr)

[21] Trenutno skupaj s soscenaristom Marijanom Pušavcem delata na petdelni zgodovinski epopeji Meksikajnarji, ki pripoveduje o slovenskih vojaških prostovoljcih v mehiški avanturi cesarja Maksimiljana v letih od 1862 do 1867; do zdaj so izšle štiri epizode Laibach, Miramar, Meksiko in Sierra Madre.

[22] Vsekakor je treba omeniti še Sitarjev album Zgodba o bogu, ki nam na šestdesetih praznih straneh, na katerih so narisani zgolj okvirji sličic, predoči celovito biografijo boga in velja za najbolj heretično delo v žanru religioznih stripov.

[23] Prva številka občasnika Stripburger je izšla septembra 1992, do konca leta 2013 je izšlo 60 številk. Prvi urednik je bil Boris Bačić, za njim so Stripburger urejali še Igor Prassel, Ivan Mitrevski in David Krančan ter dolgoletna članica redakcije in urednica Stripburgerjevih posebnih izdaj Katerina Mirović.

[24] V Stripburgerju so objavljali še Žiga Aljaž, Boris Benko, Nina Bric, Matej de Cecco, Domen Finžgar, Janja Gedrih, Mojca Janželj, Dani Kavaš, Oliver Marčeta, Ivan Mitrevski, Uroš Kotnik, Matej Lavrenčič, Samo Ljubešič, Jure Meden, Olmo Omerzu, Andrej Pavlič, Katarina Peklaj, Jure Perpar, Gorazd Pričič, Rok Siberer, Jernej Slak, Matej Stupica in drugi.

[25] V mladinskih publikacijah so objavljali še Daniel Demšar, Marko Derganc, Branko Drekonja, Uroš Hrovat, Sašo Jankovič, Svjetlan Junaković, Irena Majcen, Rade Milošević, Izidor Mole, Vladan Nikolić, Lila Prap, Jelka Godec Schmidt, Igor Šinkovec, Janko Testen in drugi.

[26] Prva številka mesečnika Strip Bumerang je izšla decembra 2006, do konca leta 2013 je izšlo 66 številk, urednik in založnik je Vojko Volavšek.

[27] V Strip Bumerangu so poleg renomiranih avtorjev premierno objavljali še Ajda Erznožnik, Iva Gustinčič, Martin Ramoveš, Simon Sanda, Vojko Volavšek in Jurij Žitek.

[28] V Celju sta bili v Galeriji sodobne umetnosti v letih 1996 in 2006 tudi pregledni razstavi slovenskega stripa v režiji Irene Čerčnik, leta 2011 pa je bila v Mestni galeriji v Ljubljani v režiji Sarivala Sosiča doslej največja razstava slovenskega stripa od leta 1914 pa do leta 2011.